Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je sporočila, da so pri rednem vzorčenju kontrolnih živali na območju Celja in Slovenj Gradca laboratorijske preiskave pokazale sum na prisotnost bolezni modrikastega jezika (BTV). Čeprav živali ne kažejo kliničnih znakov bolezni, so testi potrdili prisotnost protiteles, kar pomeni, da so bile v stiku z virusom.
Slovenija ima status države, uradno proste BTV, zato se izvaja redno sistematično spremljanje bolezni pri necepljenih živalih. Ker gre za morebitni prvi primer po letu 2016, so bili vzorci poslani tudi v referenčni laboratorij EU, kjer bodo potrdili ali ovrgli prisotnost bolezni. Vzporedno poteka epizootiološka preiskava, s katero želijo strokovnjaki ugotoviti morebiten izvor okužbe in možne poti širjenja bolezni.
Bolezen modrikastega jezika prizadene domače in divje prežvekovalce, prenašajo pa jo krvosesne mušice, ki so aktivne predvsem v toplejših mesecih. Bolezen ne predstavlja nevarnosti za ljudi, saj zanjo niso dovzetni.
Zaradi vse pogostejših primerov BTV v evropskih državah so Uprava za varno hrano, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in Veterinarska zbornica Slovenije že oktobra 2024 opozorile rejce, naj bodo previdni pri nakupu in transportu goveda ter drobnice iz drugih držav EU. Premik okuženih živali je namreč najpogostejši način širjenja bolezni.
Pristojni organi bodo javnost sproti obveščali o nadaljnjih rezultatih preiskav in morebitnih ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni.
Kaj je bolezen modrikastega jezika:
Bolezen modrikastega jezika je bolezen živali, za katero so dovzetni domači in divji prežvekovalci. Konji in prašiči niso dovzetni. Čeprav bolezen najbolj prizadene ovce, je govedo glavni rezervoar virusa med sesalci in je zelo pomembno za epidemiologijo bolezni. Za bolezen so značilne spremembe na ustni in nosni sluznici ter roževini parkljev. Bolezen povzroča virus, ki ga širijo nekatere vrste krvosesnih mušic.
Verjetnosti mehanskega prenosa virusa med posameznimi čredami živali ter znotraj same črede pa zaradi slabe higienske prakse (na primer zaradi uporabe kontaminirane kirurške opreme ali okuženih votlih injekcijskih igel) ni mogoče izključiti.
Kadar krvosesna mušica zagrize v okuženo žival, se virus prenese na krvosesno mušico skupaj z vsesano krvjo in se namnožuje v mušici. Replikacijski ciklus virusa v vektorski mušici ter v prežvekovalskem gostitelju povečujeta količino virusa BT, ki je na voljo za širitev na nove naključne in neokužene gostitelje ter vektorje.
